Pojasnilo v zvezi s poročanjem prihodkov operaterjev (interpretacija 2. odstavka 6. člena ZEKom-1)

Agencija je v zadnjem času ugotovila, da prihaja s strani določenih operaterjev pri poročanju o višini prihodkov, ki so osnova za odmero plačila, do različne oziroma nepravilne interpretacije določbe 2. odstavka 6. člena Zakona o elektronskih komunikacijah. Gre za vprašanje, kaj pomeni in zajema zakonska dikcija »letni prihodek, ki ga ima posamezni operater iz zagotavljanja javnih komunikacijskih omrežij oziroma izvajanja javnih komunikacijskih storitev na ozemlju Republike Slovenije«, katere interpretacija je podana v nadaljevanju.

Vsak operater javnih komunikacijskih omrežij oziroma izvajalec javnih komunikacijskih storitev, ki je vpisan v register operaterjev, je na podlagi 6. člena ZEKom-1 zavezanec za letno plačilo agenciji na podlagi obvestila. Ta se odmeri od njegovih prihodkov, ki jih ima iz naslova zagotavljanja javnih komunikacijskih omrežij oziroma izvajanja javnih komunikacijskih storitev na ozemlju Republike Slovenije.

Prihodki, ki krijejo pristojnosti agencije, ki jih je agencija dolžna izvajati in jih izvaja, niso odvisni od geografske lokacije javne komunikacijske storitve, niti ni to namen 6. člena ZEKom-1. Prihodki so odvisni izključno od vrste storitve oziroma dejavnosti, ki jo izvaja operater (t.j. da gre za javno komunikacijsko storitev oziroma za zagotavljanje javnega komunikacijskega omrežja, t.j. omrežne storitve), za katero operater na ozemlju Republike Slovenije pridobi (zaračuna) določen prihodek. Te storitve so vedno zaračunane enako, neodvisno od lokacije, kje so opravljene, ali kje »fizično« potekajo. Prihodkov iz tega naslova zato ni mogoče deliti parcialno na storitve, ki se izvajajo na ozemlju Republike Slovenije, in parcialno na storitve, ki se izvajajo tudi izven meja Republike Slovenije. Prav tako prihodkov glede na dikcijo v zakonu ni mogoče parcialno deliti glede na prenosno pot, to je število kilometrov, ki jih taka čezmejna storitev opravi od izvora do ponora.

Drugi odstavek 6. člena ZEKom-1 ne daje podlage, da bi se prihodki iz tega naslova delili na »tuji« in »domači« prihodek. Bistvena značilnost elektronskih komunikacijskih storitev namreč je, da nimajo nujno nacionalne (geografske) narave in komponente, temveč lahko potekajo oziroma sežejo tudi preko meja Republike Slovenije. Vendar gre tudi v tem primeru še vedno za storitve, ki so opravljene in zaračunane »na ozemlju Republike Slovenije« oziroma za prihodek, ki nastane na njem.

Z vidika pravilne uporabe drugega odstavka 6. člena ZEKom-1 je tako pomembno zlasti naslednje:

6. člen ZEKom-1 nikjer ne razmejuje (in ga tudi ni mogoče na noben način tako interpretirati), da se za izračun višine plačila agenciji upoštevajo le prihodki od storitev, ki so opravljene izključno in samo znotraj meja Republike Slovenije. Ko ima družba sedež v Republiki Sloveniji, štejejo prihodki od zagotavljanja javno dostopnih komunikacijskih storitev kot podlaga za plačilo nadomestila na podlagi 6. člena ZEKom-1, enako kot to velja tudi za vse ostale primerljive pristojbine (npr. davek od dobička ipd.). Poleg tega morajo biti prihodki v poslovnih knjigah vedno evidentirani tako, da se lahko kadarkoli preverijo z vidika pravilnosti njihove višine. Zakoni namreč nikoli ne predpisujejo pobiranja nadomestil tako, da bi bili organi onemogočeni pri preverjanju osnove za njihovo odmero. Preverjanje vsakega od več milijard klicev (ali drugih storitev) na opisan način pa pri več kot 150 operaterjih, ki so vpisani v register agencije, ni izvedljivo. Nemogoče in celo neizvedljivo je namreč, da bi regulator (ali drugi organi kot je npr. FURS) takšno število klicev preverjal na način, da bi za vsak opravljen klic upošteval le del prihodka glede na delež kilometrov poti takega klica v RS, pri čemer operater klic zaračuna kot eno enoto v celoti. Ne nepomembno dejstvo pa je tudi, da operaterji ne izkazujejo, da bi »preostanek« prihodka iz naslova npr. mednarodnega klica (t.j. prihodka za tisti del poti klica, ki ne poteka po ozemlju Republike Slovenije) prijavili v drugih državah. Zato prihodka tudi iz tega razloga ni mogoče deliti na tak način. Zgolj teritorialnost opravljene storitve ni in ne more biti osnova za opredelitev in razmejitev prihodkov od storitev operaterjev. Osnova za odmero plačila so tako vsi prihodki, ki jih imajo operaterji iz naslova izvajanja telekomunikacijske dejavnosti v Republiki Sloveniji - kar z drugimi besedami ne pomeni nič drugega kot to, ali je operater ta prihodek pridobil (t.j. zanj izstavil račun) v Republiki Sloveniji iz naslova te dejavnosti ali ne. Glavna intenca dikcije drugega odstavka 6. člena ZEKom-1 je namreč v tem, da agencija zavezancem za plačilo odmeri višino plačila v odvisnosti od višine prihodka, ki ga ti ustvarijo iz naslova izvajanja navedenih dejavnosti, ne sme pa jim pri tem upoštevati tudi prihodkov iz izvajanja morebitnih drugih dejavnosti. Povedano drugače: pri določanju osnove za odmero plačila se upoštevajo vsi prihodki operaterja iz naslova zagotavljanja javnih komunikacijskih omrežij in izvajanja javnih komunikacijskih storitev, ki jih ima ta oziroma jih zaračuna v Republiki Sloveniji, ne upoštevajo pa se prihodki, ki jih ima isti subjekt iz kateregakoli morebitnega drugega naslova.