Finance: vprašanja o dražbi

Agencija odgovarja novinarki Tanji Smrekar Iskrić.

Zakaj še nimate nadzornega sveta in kako to, da lahko kljub temu speljete državo za prodajo frekvenc, ki bi državi lahko prinesla 200 milijonov evrov?

Predvidevamo, da mislite na Svet agencije, ki ga kot nov organ uvaja Zakon o elektronskih komunikacijah (ZEKom-1). Po omenjenem zakonu je vlada tista, ki imenuje svet in v zvezi s tem vodi vse postopke. Pravi naslov za to vprašanje je torej vlada.

Kdo nadzoruje to veliko dražbo?

V skladu z zakonom dražbo nadzoruje Računsko sodišče RS. Sicer pa nad delom agencije bdi pristojno ministrstvo.

Očitki so, da poteka sam postopek netransparentno, bojazni so, da bi lahko prišlo do spet novega oškodovanja države. Kako to komentirate – kolikokrat ste imeli že preglede samega postopka in s strani koga?

Postopek javnega razpisa frekvenc za mobilno tehnologijo z javno dražbo se sploh še ni začel. Začel se bo z objavo Sklepa o začetku javnega razpisa, kar naj bi se predvidoma zgodilo še pred novim letom.

Do razpisa je agencija v okviru tega projekta pripravljala strokovne podlage za razpisne pogoje, izvedla podaljšanje veljavnosti odločb na 900 MHz, izvedla kratkoročni razpis in podelila del pasu 1800 MHz in 2100 MHz, ob tem pa je ves čas vodila javno razpravo ter obveščala (zainteresirano) javnost o poteku priprav na javni razpis z javno dražbo.

Agencija je sredi leta 2012 začela pospešeno delati na pripravi javnega razpisa frekcvenc za mobilno tehnologijo z javno dražbo. O tem je obvestila javnost, vso zainteresirano javnost pa je povabila k sodelovanju. Marca 2013 je objavila izhodišča za ta razpis in prvič tudi okvirno časovnico celotnega projekta, ki ima tri dele ((1) podaljšanje odločb za 900 MHz, (2) kratkoročni javni razpis dela spektra na 1800 MHz in 2100 MHz ter (3) javni razpis z javno dražbo v pasih 800 MHz, 900 MHz, 1800 MHz, 2100 MHz in 2600Mhz). Izhodišča so bila predmet javne razprave. V prvi polovici leta 2013 je bilo izvedeno podaljšanje odločb za 900 MHz in kratkoročni javni razpis dela spektra na 1800 MHz in 2100 MHz. 20. septembra 2013 je agencija objavila osnutek informativnega memoranduma in javnost pozvala k podaji komentarjev. Da bi omogočila čim širšo razpravo v zvezi z omenjenim dokumentom, ki postavlja okvire za razpisno dokumentacijo, je agencija na spletni strani odprla tudi forum. Na vsa prejeta mnenja, ki jih je prejela do 11. novembra 2013, je agencija odgovorila. Vse skupaj pa je javno predstavila 9. decembra 2013, ko je tudi objavila poročilo o rezultatih razprave ter popravljen osnutek informativnega memoranduma, v katerem je upoštevala številne konstruktivne predloge operaterjev.

Agencija je o poteku priprav na javni razpis z javno dražbo ves čas obveščala javnost tudi preko sporočil za javnost, organizirala je novinarske konference, posvete za zainteresirano javnost ter vse dokumente sproti objavljala na svoji spletni strani v posebnem zavihku 4G, kjer so na enem mestu zbrani vsi dokumenti (komentarji, poročila, javni razpisi za zunanje izvajalce..itd.).

Iz navedenega izhaja, da so očitki o netransparentnosti neutemeljeni in so očiten dokaz  pritiskov na agencijo.

Kako to, da ste vse to izvedli, plačali tudi svetovanje za sam razpis, čeprav še niti ni bilo zakonske podlage (torej zakon o elektronskih komunikacijah še ni bil sprejet)? Kdo je to sodelovanje odobril (konkretna oseba)? Koliko ste mu plačali?

Marca 2013 oziroma v času, ko je agencija najela avkcijsko hišo in tuje svetovalce, je veljal Zakon o elektronskih komunikacijah (ZEKom-1), ki v členih 44. in 45. govori o javnem razpisu za pripravo dražbe in načinu izvedbe javne dražbe ter omogoča izvedbo elektronske dražbe. Trditev, da ni bilo zakonske podlage oziroma da zakon ni omogočal javnega razpisa z javno dražbo, je torej neresnična. Zakon vsekakor je omogočal (elektronsko) dražbo, ni pa omogočal enega od tipov dražbe (tip CCA ali kombinatorna časovna dražba), ki se je v primeru drugih držav v zadnjih 2 zadnjih letih pokazal kot edini primeren tip dražbe za sočasno podelitev več frekvenčnih blokov.

Pomanjkljivost slovenske zakonodaje se je pokazala ravno skozi študije primerov drugih držav EU, kjer se je izkazalo, da so bile v zadnjih dveh letih uspešno izvedene CCA dražbe. V ponazoritev navajamo države, v katerih so bile v letih 2012 do 2013 uspešno izvedene CCA dražbe več frekvenčnih pasov, ter skupni izkupički dražb.

• Avstrija, leto izvedbe dražbe 2013, tip dražbe CCA, pasovi 800, 900, 1800 MHz, skupni znesek dobljen na dražbi 2 014 Mio EUR
• Velika Britanija, leto izvedbe dražbe 2013, tip dražbe CCA, pasovi 800, 2600 MHz, skupni znesek dobljen na dražbi 2 368 Mio EUR
• Nizozemska, leto izvedbe dražbe 2013, tip dražbe CCA, pasovi 800, 900, 1800, 2100, 2600 MHz, skupni znesek dobljen na dražbi 3 805 Mio EUR
• Irska, leto izvedbe dražbe 2012, tip dražbe CCA, pasovi 800, 900, 1800 MHz, skupni znesek dobljen na dražbi 482 Mio EUR
• Švica, leto izvedbe dražbe 2012, tip dražbe CCA, pasovi 800, 900, 1800, 2100, 2600 MHz, skupni znesek dobljen na dražbi 996 Mio EUR

Apek je razpis za izbiro izvajalca elektronske dražbe objavila marca 2013, čeprav ni bilo zakonske podlage, in sprejela DotEcon. Kako to? Predvsem – kot smo izvedeli, se je DotEcon »zmotil« pri izračunu cene in je zato popravil ceno – kakšna je cena, za koliko jo je popravil in kako to, da ste jim med razpisom dovolili popraviti ceno? Kdo je to odobril (konkretna oseba)?

Podjetje DotEcon je bilo enako kot ostali zunanji izvajalci izbrano preko javnega razpisa. Trditev, da je podjetje DotEcon popravilo ponudbo oziroma ponujeno ceno, ne drži.

Kot smo pojasnili v prejšnjem odgovoru, ne drži niti trditev, da ni bilo zakonske podlage za razpis za izbiro zunanjih svetovalcev oziroma avkcijske hiše.

Vsi javni razpisi ter obvestila o izbiri izvajalcev so objavljeni na spletni strani agencije.

Kdo je z vami sodeloval pri pripravi (pričakovane) cene in za svetovanje na razpisu? Koliko sredstev je dobilo to podjetje in ali gre za podjetje DotEcon? Koliko ste mu že plačali? Koliko bo DotEcon dobil prihodkov, plačila (brez DDV in z DDV) ob tej dražbi, če bo vse teklo po planih, in koliko lahko odstopa? V kakšnem primeru so lahko odstopanja? Ali gre res za okoli milijon evrov? Kdo so še preostali zunanji izvajalci in koliko bodo sredstev bodo dobili oni, če bo šlo vse po planu? Koliko so že dobili?

Agencija je za različne storitve najela podjetja IRAC, Aetha, Real-Wireless ter avkcijsko hišo DotEcon. Vsi zunanji izvajalci so bili izbrani na podlagi javnih razpisov. Skupna vrednost vseh pogodb (fiksni in variabilni del) znaša dobrih 728 tisoč evrov. Agencija bo predvidoma do konca letošnjega leta za vse zunanje svetovalce, vključno z avkcijsko hišo, plačala približno 245 tisoč evrov.

Vsi javni razpisi ter obvestila o izbiri izvajalcev so objavljeni na spletni strani agencije.

Zakaj sploh rabite te izvajalce – ali sami nimate dovolj znanja, ljudi…? Na katerih področjih ste s temu svetovalci, predvsem DotEcon – že sodelovali (to velja tudi za sodelovanje g. Dolenca, tudi v prejšnjih funkcijah)? Kdo je izvajalce sploh izbral?

Agencija pred začetkom priprav na dražbo ni imela ne znanja ne izkušenj za pripravo tako kompleksnega javnega razpisa z javno dražbo. S sprejemom ZEKom-1, ki je začel veljati januarja 2013, je Slovenija dobila pravno podlago za izvedbo dražb za podelitev frekvenc. Dejstvo namreč je, da se v Sloveniji še nikoli do sedaj ni podeljevalo toliko frekvenc naenkrat in še nikoli ni bilo javne dražbe frekvenc – niti klasične niti elektronske. Agencija se je zato morala opreti na izkušnje drugih regulatorjev, ki so dražbe že izvedli, in ki so za to praviloma vsi najeli zunanjo pomoč. Obenem mora agencija pri pripravi javnega razpisa z javno dražbo upoštevati posebnosti slovenskega trga. Zato je zbrala vse razpoložljive kadre v agenciji ter najela svetovalce iz tujine, ki so že imeli izkušnje s tako kompleksnimi dražbami. Kot rečeno, so bili zunanji izvajalci izbrani preko javnih razpisov. Niti agencija niti direktor g. Dolenc pred tem z njimi nista sodelovala.

V zakonu je določeno, da bo zmagovalec dražbe plačal drugo ceno. To lahko pomeni, da zmaga tisti, ki ponudbi 50 milijonov, a ker je drugi ponudnik ponudil 40 milijonov, bo plačal tudi ta 40 milijonov. Lepo vas prosim, enostavno obrazložite, na podlagi česa lahko jamčite, da bo na ta način država dobila kar največ oziroma, komu in kako konkretno takšna ureditev koristi. Iz javno dostopnih baz je razvidno, da je v V. Britanii ponudba znašala pet milijard, dobili pa so 2,4 milijarde funtov, ker so dovolili »drugo ceno«.

Agencija je predlagala elektronsko dražbo tipa CCA ter pravilo druge najvišje cene. Evropska komisija je v svoji oceni med drugim »pozdravila usklajen pristop, ki ga uporabljajo slovenski organi, s sočasno dodelitvijo več pasov prek večpredmetne večstopenjske elektronske dražbe za dodelitev radijskih frekvenc v pasovih 800 MHz, 900 MHz, 1800 MHz, 2100 MHz in 2600 MHz«, s čimer je jasno podprla odločitve agencije in pristojnega ministrstva.

Prednost CCA tipa dražbe je v učinkoviti podelitvi frekvenc, ki je najbolj v skladu s potrebami operaterjev, ki so uspešni na dražbi. Hkrati se z dražbo CCA in z uporabo pravila druge cene doseže cena, ki je najbližje realni tržni ceni oziroma jo v celoti odraža. Dodatno ta tip dražbe načeloma onemogoča oziroma bistveno zmanjšuje možnosti taktiziranja in nedovoljenega strateškega sodelovanja dražiteljev, prav tako je bistveno težje oziroma onemogočeno prelicitiranje šibkejših dražiteljev, s čimer se lažje zasledujejo cilji zagotavljanja konkurence na trgu mobilnih komunikacij.  Pri tem tipu dražbe lahko dražitelji prilagajajo svoje zahteve poslovnim načrtom, s čimer jim je omogočeno, da po dražbi dobijo spekter v skladu z njihovimi dejanskimi potrebami. Razdelitev radiofrekvenčnega prostora med dražitelje je zato učinkovitejša in glede na kombinatorne ponudbe bolj v skladu z njihovimi stvarnimi potrebami.

Glede na določitev višine zneska plačila poznamo dve vrsti pravil:

• Pravilo najvišje cene (First Price Rule)
• Pravilo druge najvišje cene (Second Price Rule)

Klasične dražbe so uporabljale pravilo najvišje cene (First Price Rule), kar pomeni, da izbrani dražitelj za dražbeni predmet plača znesek, ki ga je ponudil v svoji ponudbi. Dražitelj se mora odločiti koliko naj ponudi – z višjo ponudbo si poveča možnosti za zmago, toda pri tem se zavezuje k dejanskemu plačilu ponujenega zneska, ne glede na to, koliko je za isti predmet ponudil drugi najvišji ponudnik, ki je lahko za ta predmet ponudil bistveno manj. Slednje pomeni, da bi zmagovalec predmet na dražbi lahko dobil tudi za znatno nižjo ponudbo. Zato je pri takšnih vrstah dražbe optimalna strategija ponuditi manj od dejanske vrednosti predmeta dražbe za dražitelja in čim bolj natančno uganiti višino realne vrednosti predmeta dražbe za drugega  najvišjega ponudnika. Slednje torej pri dražiteljih izzove določeno mero špekulacije pri postavljanju ponudb, ki dejansko ne odražajo dejanske vrednosti, ki jih zanje predstavljajo predmeti na dražbi. Prav zato ta način ne zagotavlja vedno doseganja dejanske tržne vrednosti predmeta dražbe ali njenega največjega približka.

Pravilo druge najvišje cene (Second Price Rule) pa določa, da izbrani dražitelj, ki je ponudil najvišji znesek, za predmet dražbe plača znesek v višini druge najvišje ponudbe. V tem primeru je nujno najboljša strategija dražitelja ponuditi njegovo realno vrednost, ki jo predmet dražbe zanj predstavlja. Navedeno velja za vse dražitelje. Prednost pravila druge najvišje cene je v tem, da po optimalni strategiji ponudniki v svojih ponudbah ponujajo zneske, ki so bližje pravi oceni tržne vrednosti, medtem ko pri klasični različici (First Price Rule) ponudniki praviloma ponujajo nižje zneske od tržne vrednosti. Dodatno je uporaba pravila druge najvišje cene utemeljena z dejstvom, da tudi v primeru klasičnih dražb, kjer dražitelji z višanjem zneska predmeta dražbe iz dražbe sčasoma izstopajo, zmagovalec vedno plača tisti znesek, ki je le nekaj nad višino zneska, ki ga je še bil pripravljen za predmet dražbe plačati drugi najvišji ponudnik. Tudi v tem primeru torej zmagovalec ne plača zneska, ki bi v celoti predstavljal njegovo realno vrednost draženega objekta, temveč je ta znesek praviloma bližje vrednosti, ki jo je bil zanj pripravljen plačati drugi najvišji ponudnik.

Ekonomske študije kažejo, da v povprečju obe cenovni pravili – pravilo prve in pravilo druge cene, vodita k enakemu finančnemu rezultatu prodaje predmeta dražbe. Prednosti pravila druge cene v primerjavi s pravilom prve cene pa so:

• odpravi strateško kompleksnost za dražitelje,
• poštena ponudba po realni vrednosti predmeta dražbe je v tem primeru najboljša
• dražbena strategija,
• večja verjetnost učinkovitega rezultata dražbe.

S tega vidika ni utemeljenih zadržkov, zaradi katerih ne bi omogočili tudi uporabe pravila druge cene, saj ni indikatorjev, ki bi kazali, da bi uporaba pravila druge cene prinašala bistveno drugačne (denimo nižje) finančne rezultate dražbe.

Celotna utemeljitev glede prednosti CCA dražbe s pravilom druge cene je dostopna na spletni strani vlade.