Stop: označevanje televizijskih vsebin, ki niso primerne za mladoletne

Agencija odgovarja novinarki Marjani Vovk.

Označevanje je zakonsko določeno v Zakonu o medijih (84. Člen), ZAvMS (14. Člen) in Pravilniku o določitvi vizualnega in akustičnega opozorila … So to zakonsko vse podlage glede označevanja ali sem morda še kakšno spregledala?

Označevanje programskih vsebin, ki bi lahko resno škodovale oz. utegnejo škodovati razvoju otrok in mladoletnikov, je za televizijske programe urejeno v 14. členu ZAvMS. Z uveljavitvijo tega zakona je 84. člen ZMed namreč prenehal veljati (razen 8. odstavka, ki pa se ne nanaša na televizijske programe).

14. člen ZAvMS Agenciji nalaga sprejetje splošnega akta, s katerim se opredeli programske vsebine iz 14. in 15. člena tega zakona, stopnjo njihove zaščite ter smernice za njihovo predvajanje, ministru, pristojnemu za medije, pa sprejetje podzakonskega predpisa, s katerim se določi akustično in vizualno opozorilo ter vizualni simbol iz sedmega odstavka tega člena in način njihovega objavljanja. Splošni akt, katerega sprejetje je v pristojnosti APEK, je že v sklepni fazi in tik pred sprejetjem.

Drži, da v Sloveniji se vsebine, neprimerne za mladoletne gledalce, označujejo od leta 2003 (ko je 5 televizij sklenilo dogovor s APEK-om)? Obvezno označevanje pa je uvedel Zakon o medijih leta 2006?

84. člen ZMed, ki je vse do uveljavitve ZAvMS urejal zaščito otrok in mladoletnikov pred  zanje neprimernimi vsebinami, se pojavi že v ZMed iz leta 2001 (4. odstavek že takrat določa: (4) Programske vsebine iz prejšnjega odstavka morajo biti jasno in razumljivo označene z vizualnim simbolom, pred začetkom njihovega predvajanja pa mora biti objavljeno akustično in vizualno opozorilo, da niso primerne za otroke in mladoletnike do 15. leta starosti.). Prav tako je v kazenskih določbah že leta 2001 predvidena sankcija za neoznačevanje programskih vsebin (129. člen). Prav ZMed iz leta 2001 je bil tudi podlaga za dogovor, ki so ga leta 2003 sklenili izdajatelji televizijskih programov, in sicer s Svetom za radiodifuzijo (ne z APEK-om):

Leta 2006 je bil 84. člen ZMed razširjen in nadgrajen, izdajateljem televizijskih programov pa je naložil nove obveznosti (npr. sprejetje  estetskih in etičnih meril, poročanje pristojnemu ministrstvu in Svetu za radiodifuzijo o izvajanju teh internih pravil, ki mora vsebovati tudi podatke o prejetih pritožbah gledalcev in njihovi obravnavi).Spremljanje izvajanja tega člena je bilo v pristojnosti SRDF in ministrstva za kulturo, APEK pa je izvajala strokovni nadzor. Z uveljavitvijo ZAvMS so se pristojnosti nekoliko spremenile, kot je pojasnjeno pri naslednjem vprašanju.

Kdo izvaja nadzor nad tem, da so vsebine res označene in ali obstaja kakšen jasen pravilnik, kaj so »neprimerni seksualni ali nasilni« prizori? (To določajo medijske hiše same v svojih kodeksih – od kod pa je to določilo postavljeno v kodeksu?)

Upravni in inšpekcijski nadzor nad izvajanjem ZAvMS, torej tudi 14. člena, izvaja APEK. 9. odstavek 14. člena ZAvMS APEK-u tudi nalaga, da s splošnim aktom opredeli programske vsebine iz 14. in 15. člena tega zakona, stopnjo njihove zaščite ter smernice za njihovo predvajanje.  Agencija je konec leta 2012 objavila predlog splošnega akta in zainteresirano javnost pozvala k posredovanju pripomb. Odgovori na prejete pripombe so objavljeni na.  Zaradi vsebinske kompleksnosti pripomb in zahtevnosti tematike se je sprejemanje končnega dokumenta nekoliko podaljšalo, je pa splošni akt že v zaključni fazi.

Predvsem me zanima, kakšne so sankcije ob ugotovljenih kršitvah pri tem (če torej ni vizualne in akustičnih opozoril na neprimerne vsebine)?

Sankcije so določene v ZAvMS v kazenskih določbah. 43. člen ZAvMS v 1. odstavku 43. člena navaja (v 2., 3. in 4. točki), da se z globo od 6.000 do 60.000 EUR kaznuje za prekršek ponudnik, ki je pravna oseba, ali ponudnik, ki je samostojni podjetnik posameznik:

• če prek televizijskega programa predvaja programske vsebine, ki bi lahko resno škodovale telesnemu, duševnemu ali moralnemu razvoju otrok in mladoletnikov, zlasti takšne vsebine, ki vsebujejo pornografijo ali neupravičeno prikazujejo nasilje (prvi odstavek 14. člena),
• če prek televizijskega programa predvaja vsebine, ki bi utegnile škodovati telesnemu, duševnemu ali moralnemu razvoju otrok in mladoletnikov, tako da predvajanje teh vsebin s primerno izbranim časom predvajanja oziroma s tehničnimi sredstvi ni omejeno tako, da otroci in mladoletniki v normalnih razmerah do takšnih vsebin nimajo dostopa (drugi odstavek 14. člena),
• če prek televizijskega programa predvaja programske vsebine iz drugega odstavka 14. člena tega zakona v nasprotju s časovnimi omejitvami iz četrtega odstavka 14. člena tega zakona, oziroma če pred začetkom predvajanja programskih vsebin iz drugega odstavka 14. člena tega zakona, katerih predvajanje prek televizijskega programa ni omejeno s tehnično zaščito, ne objavi ustreznega akustičnega in vizualnega opozorila oziroma če med njihovim predvajanjem niso ves čas označene z ustreznim vizualnim simbolom (sedmi odstavek 14. člena).

Globa je predvidena tudi za operaterja v zvezi z zagotavljanjem tehnične zaščite (2. odstavek 45. člena: Če kot operater elektronskih komunikacij, ki zagotavlja tehnično zaščito iz 14. člena tega zakona, uporabnikov ne seznani z namenom tehnične zaščite ali če ne zagotovi natančnih navodil o njeni uporabi (šesti odstavek 14. člena in četrti odstavek 15. člena).

Koliko prijav (na pobudo gledalcev ali inšpektorjev) približno obravnavate letno, koliko sankcij izrečete (oz. koliko ste jih obravnavali in koliko kazni izrekli lani)?

Leta 2011 je APEK obravnaval 6 tovrstnih primerov (prejete prijave gledalcev oz. Ministrstva za kulturo) in v vseh izrekel sankcijo, v letu 2012 in 2013 pa po dve prijavi, vendar inšpekcijski postopki še niso uvedeni, saj splošni akt, po katerem bi se presojala morebitna neprimernost vsebin, še ni sprejet.